Pilona galerija: Rekonstrukcija ateljeja in razvoj VR doživetja

Projekt v Ajdovščini se je začel z zelo preprostim vprašanjem: kako obiskovalcu pokazati, kdo je bil umetnik – ne samo kaj je ustvaril.

Izhodišče: malo materiala, velika priložnost

Na voljo smo imeli nekaj osebnih predmetov in nekaj redkih fotografij ateljeja.

Te fotografije niso bile le referenca, ampak izhodišče za razmislek, kako atelje predstaviti na bolj poglobljen način. Klasična rekonstrukcija bi pomenila iskanje nadomestnih predmetov in ustvarjanje “muzejske kopije”. To bi hitro delovalo umetno in “na silo”. Zato smo se odločili za drugačen pristop. 

Rešitev: fotografije kot prostor, ne kot razstava

Fotografije smo povečali in jih umestili neposredno v prostor. Ne kot panoje. Ampak kot del ateljeja.

Rezultat:

• prostor ostane zračen in intimen
• nič ne deluje “na silo dodano”
• obiskovalec ima občutek, da stoji v realnem času in prostoru umetnika
• na ta način smo z manj elementi, dosegli več občutka prostora, kjer je umetnik dejansko ustvarjal.

Pri zasnovi smo ves čas upoštevali tudi dejstvo, da bo v istem prostoru potekalo VR doživetje. Zato je bila umirjena in premišljena postavitev še toliko bolj pomembna – fizični prostor ne tekmuje z digitalno izkušnjo, ampak jo podpira in dopolnjuje.

Naš pristop (ki ga uporabljamo na projektih)

Pri projektu smo sledili jasnemu zaporedju:

1. Najprej prostor

Ne kot kulisa, ampak kot delovni prostor. Tak, ki že sam pripoveduje zgodbo.  Na podlagi arhivov, pričevanj in sodelovanja z naročnikom smo sestavili atelje tako, da:

• deluje uporabljeno, ne “muzejsko sterilno”,
• pokaže proces, ne le rezultat,
• že sam po sebi pripoveduje zgodbo,
• obiskovalec brez posebnih razlag hitro razume: tukaj se je delalo in tukaj so nastajale ideje.

2. Nato zgodba

Ne kot razlaga, ampak kot subtilno vodenje:

• brez preveč informacij,
• brez “muzejskega predavanja”
• z dovolj prostora za lastno interpretacijo

3. Šele nato tehnologija

Ko ima prostor smisel, tehnologija ni več trik.

VR kot podaljšek, ne trik

Ko je bil prostor jasen in zgodba postavljena, je tehnologija dobila smisel.

VR doživetje obiskovalcu omogoča, da  stopi še korak dlje. V drug čas. V drug trenutek.

V VR-ju:

• se atelje oživi – prej črnobele fotografije na stenah si obiskovalec lahko ogleda v različnih stilih del Vena Pilona,
• prostor dobi zvok, ritem in atmosfero – med izkušnjo lahko sliši citate Vena Pilona v petih jezikih,
• obiskovalec začuti prisotnost, ki je v fizičnem prostoru ni mogoče ustvariti,
• vidna je tudi galerija izpostavljenih del.

Pomembno: VR ni obvezen del obiska. Je izbira. Nadgradnja. Nekaj, kar poglobi izkušnjo, ne pa je nadomesti. Prav tako omogoča prenos izkušnje ateljeja v drugo okolje (sejmi, predstavitve…)

Kaj je projekt prinesel

Končni rezultat ni ena sama razstava  ali ena sama tehnologija, ampak celovito doživetje, ki:

• povezuje prostor, zgodbo in sodobno interpretacijo,
• ostaja spoštljivo do vsebine,
• prostor, ki sam pripoveduje zgodbo
• digitalna nadgradnja, ki poglobi izkušnjo
• rešitev, ki jo lahko galerija uporablja dolgoročno
• izkušnja, ki deluje za različne profile obiskovalcev (šole, turisti, posamezniki)

Dobra izkušnja ne nastane iz tehnologije, ampak iz razumevanja prostora in zgodbe. Tehnologija je lahko močan element, vendar šele takrat, ko podpira jasno idejo in občutek, ki ga želimo ustvariti. Če najprej razumemo prostor, njegove omejitve in potencial, ter zgodbo, ki jo želimo povedati, lahko ustvarimo doživetje, ki deluje naravno, prepričljivo in dolgoročno. V tem kontekstu tehnologija ni cilj, ampak orodje, ki obiskovalcu omogoči, da gre še korak dlje.

Kaj smo še naredili v sklopu projekta:

• ustvarili taktilni eksponat dela z imenom Moj oče,
• ustvarili taktilni eksponat palete Vena Pilona,
• digitalizirali več kot 300 del Vena Pilona,